O Krškopoljskem Prašiču
Krškopoljski ali črnopasasti prašič je naša edina slovenska avtohtona pasma prašičev, ki izvira iz JV dela Dolenjske. To je ekstenzivna pasma, ki pa jo odlikujejo nekatere biološke značilnosti, kot so izredna odpornost, dobra prilagodljivost na skromne razmire reje in prehrane ter izredna kakovost mesa. V zadnjih dvajsetih letih je bila krškopoljska pasma prašičev bolj kot kdajkoli prej prepuščena sama sebi in ni bila deležna nobenega sistematičnega rejskega dela. Nadaljevala se je usoda te pasme še iz časov pred drugo svetovno vojno. V kmetijski anketi leta 1938 je Oblak poročal o prašičereji in med drugim povedal naslednje: “…Danes prvotne krškopoljske svinje, vsaj čiste, ni več. Vendar najdemo v najbolj oddaljenih krajih še ostanke te prvotne svinje, ki po zunanjosti, barvi ter raznih merah še spominjajo nanjo. Ta svinja se je posebno odlikovala v sposobnosti za produkcijo masti ter po dobri kakovosti mesa… Domačo črnopasasto, ki je bila pred nekaj leti na Gorenjskem, predvsem v kranjskem srezu še precej razširjena in priljubljena ter zelo v modi, sedaj vedno bolj opuščajo. Glavni vzrok leži v tem, da je ta svinja zaradi premajhnega rejskega okoliša morala degenerirati, ker je prišlo do plemenenja v sorodstvu. V ostalem pa je bila ta, za domačo porabo in ne toliko za izvoz namenjena svinja, prav odlična, ker je zelo hitre rasti in je bila tudi dobra za mast. Gotovo pa je, da se ta svinja radi premajhnega rejskega okoliša ne bo mogla dolgo vzdržati.
Prvi obširnejši opis krškopoljskega prašiča je iz konca prejšnjega stoletja - Rohrman (1899). Avtor poudarja veliko razširjenost prašičereje na spodnji Dolenjski, še posebno na območju Krškega polja. Redili so tako imenovane prekaste ali pasaste prašiče. Prašiči so imeli zadnji konec telesa črne barve, prednji pa je bil bolj ali manj bel - pogosto v obliki širšega belega pasu okoli života. Glava je bila srednje dolga in ravna z velikimi visečimi ušesi. Pasmo je odlikovala srednje dobra plodnost, dobra ješčnost in rastnost do velikih tež (odrasle živali so tehtale 250- 300 kg). Že v času nastanka tega zapisa so to domačo pasmo prašičev oplemenjevali z jorkširskimi prašiči.Po drugi svetovni vojni so bile v petdesetih in šestdesetih letih opravljene pomembne raziskave krškopoljskega prašiča. Posebej velja omeniti, da so v tem obdobju opravljene prve strokovne meritve plodnosti, rastnosti in mesnatosti črnopasastih prašičev pri reji v čisti krvi oz. križanju.
Eiselt in Ferjan (1972) sta povzela rezultate raziskav in zbranih podatkov o krškopoljskih prašičih ter v povzetku zapisala: "Sedaj je pasma po tipu neizenačena in konstitucijsko močno oslabljena. Pri razmeroma velikem številu rojenih pujskov na gnezdo (10.07) je zaradi velikega števila mrtvorojenih (2.13) in zelo veliko izgub do odstavitve (26%) število vzrejenih pujskov majhno (5.87). Prašiči krškopoljske pasme so skromni in dobro izkoriščajo voluminozno krmo. Meso krškopoljskih prašičev in njihovih križancev je zelo primerno za izdelavo v trajne izdelke."
V letih 1990 - 1992 so bila opravljena poizvedovanja o ostankih krškopoljskega prašiča na Gorjancih, na območju Brežic in Krškega polja. Ugotovljeno je bilo, da je zdajšnja čreda krškopoljskega prašiča zelo neizenačena. Rejci pa so z njim zadovoljni in velika večina se mu ne misli odreči. Pregled rejskega stanja te pasme v letu 1997 je pokazal, da se je prašičereja na kmetijah ohranila, spremenila pa se je pasemska sestava, prašiče krškopoljske pasme so pogosto nadomestili beli prašiči. Na treh vzrejnih središčih za krškopoljske prašiče, kjer država finančno podpira rejo te pasme, je v zadnjih treh letih stalež nespremenjen. Pri krškopoljskih prašičih so gnezda sorazmerno velika, na splošno je preveč mrtvorojenih pujskov in zaradi velikega deleža izgub je ob odstavitvi v gnezdu malo pujskov. Celotna populacija pasme krškopoljski prašič je zelo inbridirana in s plemenskimi merjasci so stalno težave.
Posebna kakovost mesa prašičev Krškopoljske pasme
Sredi 20. stoletja je Gril opravil primerjavo šunke krškopoljskih prašičev in švedske landrace. Ocenjevanje se je izvajalo z ocenami od 1 do 3. Za vse tri lastnosti je dobila šunka krškopoljskega prašiča boljšo oceno (Gril, 1965). Posebno izrazita je bila razlika med pasmama v trdoti in okusnosti šunke. Boljšo kakovost mesa avtohtonih pasem od sodobnih ugotavljajo tudi drugje po svetu (Dunn, 1996, Santos e Silva in sod., 2000, Laboue in sod., 2000, cit. po Čandek Potokar in sod., 2003). So pa sicer avtohtone pasme običajno slabše v rasti v primerjavi s sodobnimi pasmami in nekoliko bolj zamaščene. Razmerje telesnih delov je običajno nekoliko manj ugodno. V poizkusu pitanja desetih krškopoljskih prašičev po volji z močno krmo so le ti dosegali dnevne priraste tudi prek 1 kg (Kastelic in sod., 2001), kar je več kot je pričakovana rast prašičev sodobnih pasem v konvencionalni reji. Pri krmljenju z močno krmo po volji je pričakovana tudi večja zamaščenost.
Čandek Potokar in sod. (2003) navajajo, da so pravili poizkus z pečenjem mesa krškopoljskega prašiča pri 71,6 °C in ocenjevali aromo, sočnost, mehkobo na 7 stopenjski lestvici. Izdelali so tudi sušeno šunko (2 tedna v soli pri 2-4°C, nato 9 tednov 4-6 °C pri 70-85 % vlažnosti, in sušenje 42 tednov pri 14-20°C pri 60-80% vlažnosti, nato še zamazanje z mastjo in zelišči ter še 5 tednov sušenja). Skupna ocena vseh lastnosti je bila višja za pršut krškopoljskega prašiča v primerjavi z križanci. Šunka prašičev krškopoljske pasme ima boljši videz, intenzivnost barve, marmoriranost in aromo (Čandek Potrokar in sod., 2003). Znano pa sicer je, da je meso krškopoljskega prašiča še posebej primerno za predelavo v suhomesnate izdelke, ki se v okusu dopolnjujejo z vinom cviček.